Z idejo o hipnoterapiji sem se prvič srečala, ko sem bila na dnu. Imela sem obdobje, ko se mi je vse sesulo. Dajala me je nespečnost, tesnoba, občutek, da sem ujeta v lastne misli. Poskusila sem meditacijo, jogo, psihoterapijo… nekaj je pomagalo, nekaj ne. Potem pa mi je sodelavka čisto mimogrede omenila, da je šla na hipnoterapija in da je imela noro dobro izkušnjo. Najprej sem bila skeptična. Da mi ne bo zdaj nekdo mahal z uro pred obrazom in me spravljal v trans, sem si mislila. Ampak nekaj v meni je reklo: poskusi.

Našla sem terapevtko, ki je imela top ocene in prijeten pristop. Že na prvem srečanju mi je razložila, da hipnoterapija ni nič mističnega. Gre za sproščeno stanje, kjer je um bolj odprt za spremembe. Ni ti treba verjeti v to, da deluje. Samo dovolj moraš zaupati, da se prepustiš.

Prva hipnoterapija je bila prelomna. Rahlo sem bila nervozna, a sem se hitro sprostila. Vodila me je z glasom, skozi dihanje, slike, občutke. Nenadoma sem bila v nekem prostoru vmes – nisem spala, a sem bila globoko sproščena. V tistem stanju sem se soočila z nekaj starimi vzorci, ki jih nisem znala niti poimenovati, pa so me ves čas omejevali.

Po tretji seansi sem začela čutiti konkretne spremembe. Bolj sem zaupala sebi, manj sem se vrtela v miselnih spiralah, lažje sem spala. Ni se zgodila magija čez noč, ampak postopoma sem dobivala nazaj občutek notranjega miru.

Zdaj hipnoterapija priporočam vsakemu, ki je pripravljen res pogledati vase. Ni bližnjica, ampak je ena najnežnejših poti do res globokih sprememb. Če si upaš spustiti nadzor, te hipnoterapija zna presenetiti, koliko moči imaš v sebi. Samo dostopati moraš do nje.

Od takrat grem vsake toliko na hipnoterapijo, tudi ko nimam večjih težav, bolj kot nekakšno čiščenje notranjega prostora. Hipnoterapija je kot orodje, s katerim se vrnem k sebi, ko se izgubim v tempu vsakdana. In vedno znova me preseneti, kako veliko lahko narediš, če si le pripravljen prisluhniti.