Ob večernem druženju, na terasi s prijatelji, me je naenkrat presenetil pogovor, ki je napeljal na večerni pohod na bližnji hrib. Vse je začelo z opazovanjem zvezd in zvezdnih utrinkov, ter lepote narave, izven mestnih luči, zaradi katerih so se zvezde slabše videle na nebu.
Tako je prijateljica dala predlog, da bi šli, sredi noči na hrib, da smo na vrhu lahko še preden začne sonce vzhajati in s te namenom, lahko ulovimo tudi sončni vzhod na čudoviti lokaciji. Zaradi polne lune, je bila noč kar svetla, zato je bil idealen čas, da bi se tisto noč odpravili. Pomislila sem, da bi bilo dobro, da vzamemo tudi svetilke, za vsak slučaj, saj se mi je še vedno zdelo pretemno, hoditi po gozdnih poteh. Prijatelja je bilo nekoliko strah zaradi divjadi, vendar je naš planinski vodič povedal, da po tisti poti, po kateri bi šli mi, ne bi smelo biti zapletov. Tako smo kljub pomislekov nad noro in nevsakdanjo idejo, se odločili da bomo šli. Pri tem pa je moral vsak imeti tudi obvezen pripomoček, ki pa je bila to ročna svetilka. Tako je vsak šel domov, ter spakiral svoj stvari in se primerno oblekel in obul. Prav tako, sem si sama za s sabo vzela še eno termovko čaja in pa še eno termovko kave, za sončni vzhod. Tudi ročna svetilka je bila že pripravljena v nahrbtniku, v prednjem žepu.
Ko sem se peljala proti dogovorjeni lokaciji, sem bila sama nad sabo presenečena in polna adrenalina, da smo se lotili takšnega podviga. Ko smo se zbirali, je in preverjali če imamo vsi vse, je seveda eden pozabil, da je bila omenjena tudi ročna svetilka a k sreči jo je imel v avtu, na zadnjem sedežu. Tako smo se odpravili proti vrhu. Noč je bila res krasna, in zvezde so se zelo dobro videle. Že med potjo smo opazili nekaj zvezdnih utrinkov.
Ko smo pa prišli do vrha, se je hitro začelo svetliti in bilo je res nepozabno in prelepo, za kar pa je poskrbela narava.…