Včasih so stvari več kot samo predmeti. Tako je z mojo uro znamke Longines, ki jo je nekoč nosil moj oče. Spominjam se dneva, ko sem jo prvič zagledal. Bila je v majhni, nekoliko oguljeni leseni škatli, spravljeni v predalu očetove pisalne mize. Dolgo nisem vedel, da sploh obstaja.
Oče ni bil človek, ki bi veliko govoril o svojih stvareh ali preteklosti. Uro Longines sem prvič videl na njegovi roki šele na dan moje diplome. Ko sem zmedeno opazoval sijočo številčnico z značilnim napisom Longines, sem začutil, da ima za očeta poseben pomen. Opazil je moj pogled in z nasmehom rekel: Tole je bila moja nagrada samemu sebi, ko sem dobil svojo prvo pravo službo.
Nikoli nisem vedel, kako težko je garal, da si jo je lahko privoščil. Bila je več kot le merilec časa, predstavljala je uspeh, vztrajnost in ponos. Ko sem nekaj let kasneje za rojstni dan dobil prav uro Longines, sem začutil posebno odgovornost. Z vsakim premikom kazalcev je šla ura skozi nove zgodbe in izkušnje, ki sem jih od takrat živel jaz.
Spominjam se dneva, ko sem skoraj izgubil uro med potovanjem v Pariz. Po napornem dnevu sem sedel v majhni kavarni, in ko sem hotel preveriti čas, sem opazil, da ure Longines ni več na mojem zapestju. Panika, ki sem jo občutil, ni bila povezana z materialno vrednostjo, ampak s spomini, ki jih je ura nosila. Ko sem jo po dolgem iskanju končno našel na tleh hotelske sobe, skrito pod robom postelje, sem čutil ogromno olajšanje, kot bi našel del samega sebe.
Še danes, ko pogledam uro Longines na svojem zapestju, me preplavi občutek bližine z očetom, ki ga ni več z mano. Ne glede na to, koliko let bo še minilo, bo ta ura vedno spomin na preprost trenutek povezave med nama in na to, kako je oče v tišini zaupal del svoje zgodbe meni.…